Datoteke, shranjevanje in deljenje

Kje ležijo tvoji načrti, kako jih varnostno shraniš, katere oblike layerling uvozi in izvozi in kaj je mogoče na skupnem strežniku.

Kje ležijo tvoji načrti

layerling vse shranjuje v brskalniku na tvojem računalniku. Računa ni in nič se ne nalaga na splet. Vsaka sprememba se shrani sama. Sličica predogleda na začetni strani kaže pogled, ki si ga imel nazadnje pred seboj, ko si se z „Domača stran“ vrnil nazaj. Če layerling po nekaj dneh spet odpreš v istem brskalniku, je vse tam.

Če se iz načrta, v katerem ni nič, vrneš na začetno stran, layerling vpraša, ali naj ostane. „Da“ ali Enter ga obdrži, „Ne“ ga odstrani, da se ne kopičijo prazni načrti. Načrti v skupni mapi na strežniku so izvzeti.

To ima svojo slabo stran: kdor izbriše pomnilnik brskalnika ali preide na drug računalnik, izgubi načrte. Zato pomembna dela shrani v datoteko.

Varnostno kopiranje in deljenje

Na začetni strani ima vsak načrt meni z možnostmi za preimenovanje, podvajanje in brisanje. Z „Varnostna kopija vsega“ vse načrte naenkrat spakiraš v eno samo datoteko. Prek „Odpri projekt ali uvozi geometrijo“ se vrnejo nazaj, tudi v drugem brskalniku ali na drugem računalniku. „Oblike po meri“ tega brskalnika potujejo v isti datoteki, v mapi Custom shapes, glej Oblike. Če obnoviš varnostno kopijo v brskalniku, ki nekatere od teh projektov že ima, se ti ne dodajo drugič; obvestilo pove, koliko jih je že bilo.

Posamezen načrt shraniš v urejevalniku: „Izvozi“, nato izberi obliko LYL in klikni „Shrani projekt Layerling“. Datoteka LYL je lasten načrtovalski format programa layerling in vsebuje vse: oblike, skupine, skice, podatke CAD, uvožene vire in zgodovino, torej korake razveljavitve. Pri „Shranjena zgodovina dejanj“ izbereš, koliko zadnjih korakov naj potuje zraven; privzeto je to, kar nastavitve (zobnik v orodni vrstici) pod „Zgodovina“ hranijo. Zadnja postaja, „Brez“, shrani načrt samo s trenutnim stanjem – tako ga deliš brez korakov razveljavitve. Izvoz je kopija pod „Ime datoteke“, ki ga vpišeš; načrt v brskalniku obdrži svojo zgodovino. Starejše datoteke .skf iz prejšnjih različic je še vedno mogoče odpreti, shrani se potem kot .lyl.

Shranjevanje v lastno mapo (Chrome in Edge). Tam gumb odpre sistemsko okno za shranjevanje, tako da mapo in ime izbereš sam, obstoječo datoteko pa je mogoče nadomestiti. Potem Ctrl+S shrani načrt spet v isto datoteko, brez okna. Načrt, odprt iz datoteke .lyl z „Odpri projekt ali uvozi geometrijo“ ali z gumbom za odpiranje v oknu za izvoz, se shrani tudi nazaj vanjo. Brskalnik te lahko enkrat vpraša za dovoljenje za spreminjanje datoteke. Po ponovnem nalaganju strani načrt pozabi svojo datoteko in naslednji Ctrl+S jo spet vpraša; okno se odpre v mapi, ki si jo uporabil nazadnje. Firefox in Safari strani ne dovolita pisati v datoteke na ta način. Tam se datoteka kot prej prenese v mapo Prenosi, Ctrl+S jo prenese znova; v Firefoxu je mogoče pod Nastavitve, Splošno, Prenosi določiti, da vsakič vpraša za mapo.

Izvoz

Klikni „Izvozi“ ali pritisni Ctrl+E.

Zgoraj je ime datoteke, pod njim izbereš obliko. Če je kaj označeno, se izvozi samo izbor, sicer celoten načrt. Če izbor izpusti vidne dele, to jasno pove opomba v oknu, „Izberi vse“ pa z enim klikom označi vse vidno. Ko je datoteka zapisana, se okno samo zapre; če izvoz ne uspe, ostane odprto s sporočilom.

STL v lastno mapo (Chrome in Edge). Tam prvi izvoz STL načrta odpre sistemsko okno za shranjevanje, tako da mapo in ime izbereš sam in lahko nadomestiš obstoječo datoteko. Potem vsak izvoz STL tega načrta zapiše v isto datoteko brez okna; okno za izvoz pokaže, katera je, Shrani kot … ob gumbu za izvoz pa izbere drugo. Okno si zapomni svojo mapo, ločeno od tiste za načrte, zato lahko datoteke za rezalnik ostanejo pri rezalniku. Po ponovnem nalaganju strani načrt pozabi svojo datoteko STL in naslednji izvoz spet vpraša. Firefox in Safari datoteko prenesejo kot prej.

Luknjo, ki je nisi združil v skupino, izvoz odšteje od vsakega telesa, ki se je dotika, tako kot kaže pogled. Pred vsakim izvozom torej ni treba združevati. Pri izboru štejejo samo izbrane luknje. Samo za sebe luknje ni mogoče izvoziti; na to te opozori layerling.

STEP vsebuje samo natančna telesa CAD. Kar ni mogoče natančno prikazati, na primer mreža, uvožena kot STL, ostane zunaj. Sporočilo po izvozu ta telesa imenuje po imenu in pove, zakaj. Za tiskalnik potem vzameš STL ali 3MF, ki prenesta vse.

Risba za delavnico

Izberi obliko 2D (ko miško zadržiš nad njo, piše Risba) in pod imenom datoteke PDF ali SVG. Če je kaj izbrano, se nariše samo izbor, sicer pa ves viden načrt; luknje, ki jih nisi združil v skupino, še vedno izrežejo dele, ki jih zadenejo.

layerling nariše pogled od spredaj, od zgoraj in z desne v prvem kotu projekcije (desni pogled levo od sprednjega, zgornji pod njim) na najmanjšem listu ISO, ki zadošča, od A4 do A0, ali na večjem, če ga del potrebuje. Merilo je vedno 1:1. Vsak pogled ima svojo skupno širino in višino, robovi, ki jih ne vidiš, pa so črtkani. Okrogle izvrtine, ki tečejo vzporedno s smerjo pogleda, dobijo središčni križ in oznako (F1, T1, R1), tabela spodaj pa našteje njihov premer in položaj, merjen od spodnjega levega kota pogleda. Naslovni blok v spodnjem desnem kotu vsebuje ime, merilo, enote, datum in številko lista. Besede na listu sledijo jeziku vmesnika.

Natisni pri 100 % ali »dejanski velikosti«, sicer dolžine ne bodo ustrezale. Risba ne naredi tega: navoji, globine, tolerance in poševne izvrtine niso kotirani, mere pa izhajajo iz modela kot mreže, zato so nazivne. Zelo podroben del (nad 100.000 trikotnikov) ali več kot 200 izvrtin se zavrne s sporočilom; takrat izberi manj predmetov.

Projekcija temelji na risarskem delu programa Cadverix-3D avtorja WC3D.

Koliko filamenta to potrebuje?

Pri STL, 3MF, OBJ in STEP polje „Material“ pokaže prostornino, težo in dolžino filamenta (1,75 mm) tistega, kar se izvaža. Šteje se kot v datoteki: samo vidna telesa, luknje odštete, prekrivanja samo enkrat. Desno izbereš filament – PLA, PETG, ABS, ASA, TPU ali PA (najlon) –, teža sledi njegovi gostoti. Prostornina je prostornina samega telesa. Teža in filament sta groba ocena za tisk s stenami in polnilom: pod naslovom nastaviš „Polnilo“ (na začetku 15 %) in „Stene“ (2), polje pa pove, kaj je štelo in koliko bi tehtal isti del kot poln. Pravo številko določajo nastavitve tvojega rezalnika, zato jo vzemi kot vodilo: dobro je za primerjavo načrtov in za to, ali kolut še zadošča. Pri 100 % polnila polje šteje del kot polnega, kar je zgornja meja.

Uvoz

Prek „Uvozi“ ali Ctrl+I v načrt prineseš tuje datoteke.

• „Odpri projekt Layerling“: Načrt programa layerling (.lyl ali starejši .skf) pride nazaj kot nov načrt.
• „Vstavi v ta projekt“: Telesa načrta programa layerling pridejo zraven v odprtega. Praktično za osnovne oblike, ki jih potrebuješ znova in znova: zgradi jih enkrat, shrani in jih vsakič prinesi noter.
• Dodaj geometrijo: Datoteke STL, OBJ, 3MF, STEP, SVG, PNG ali JPG odloži v oknu ali klikni, da izbereš datoteko. Uvožene mreže lahko vrtiš, premikaš, režeš z luknjami in nato gradiš naprej. SVG pride kot skicirano telo, tudi tak iz sledilnika, kot je picsvg.com, ali Inkscapov »Trace Bitmap«: njegovi obrisi postanejo črte in krivulje skice, visoke 4 mm in od zgoraj berljive tako kot na risbi. V lastnostih nastaviš „Zapolnitev“, kot ploskev ali kot konturo zunaj, znotraj ali sredinsko, in z „Silhueta (brez lukenj)“ odpadejo luknje, glej Skice, razdelek »Polnilo in silhueta«. Same točke spreminjaš v skicirnem načinu. Samo zelo zapleten SVG z več kot 2500 črtami in krivuljami pride kot trdna mreža. Slika PNG ali JPG se izsledi v obris in pride enako kot skicirano telo, široko 50 mm, ki ga lahko pozneje spremeniš: del slike, ki ni njeno ozadje, pri čemer je ozadje del, ki zavzame več robu slike. SVG, ki vsebuje samo eno sliko, se izsledi enako. Oblika, ki je ni mogoče sestaviti v telo, na primer obris, ki seka sam sebe ali se sam dotika v točki, je izpuščena, po uvozu pa layerling pove, koliko jih je bilo. Takrat pomaga, da v risalnem programu združiš prekrivajoče se dele, zapreš obrise in datoteko znova shraniš. Risbe, narejene na eni strani, na primer plasti enega dokumenta, izvožene kot ločene datoteke, se spet poravnajo, če pred uvozom v oknu za uvoz vklopiš „SVG: ohrani mesto na risalni strani“: vsaka obdrži svoje mesto na strani, sicer pa je vsaka centrirana sama na sebi. Barvni OBJ ali 3MF pride kot eno telo na barvo, vsa na svojem mestu drugo glede na drugo. Pri OBJ so barve ali v sami datoteki, kot pri OBJ iz programa layerling, ali v .mtl ob njej. Tega izbereš zraven, ali pa uvoziš kar celoten ZIP, tako kot ga Tinkercad izda za OBJ. 3MF nosi barve sam, pri projektu iz Bambu Studia, OrcaSlicerja ali PrusaSlicerja pa vsak del dobi barvo svojega filamenta. 3MF z več objekti, na primer projekt z enim objektom na tiskalno ploščo, pride kot eno telo na objekt; modifikatorji, negativni volumni in blokatorji podpor iz rezalnika ostanejo zunaj. Kar je bilo v rezalniku naslikano na ploskve, layerling ne bere.

Načrt, shranjen z novejšo različico programa layerling, lahko vsebuje stvari, ki jih tvoja različica še ne pozna, na primer novo obliko, novo nastavitev ali lastne pisave. Če ga layerling zato ne more odpreti, sporočilo navede obe različici. Če se odpre, v opombi piše, da novejše tu lahko izgleda drugače. V obeh primerih pomaga, da stran naložiš znova: layerling.com vedno dostavi najnovejšo različico. Nameščena aplikacija si jo prinese ob naslednjem zagonu, na lastnem strežniku posodobitev namestiš sam.

Slike kot predlogo vstaviš v skicirnem načinu, glej Skice.

Poenostavitev uvožene mreže

Skenirana ali modelirana mreža ima pogosto bistveno več trikotnikov, kot jih njena oblika potrebuje, in vsakega se vleče zraven pri premikanju, rezanju in shranjevanju. „Poenostavi mrežo“ v skupini Spreminjanje (ali v meniju z desnim klikom na telo) pokaže mrežo, kakršna je, ob tistem, kar od nje ostane pri izbranem deležu njenih trikotnikov; oba pogleda se vrtita in zumirata skupaj, z miškinimi gumbi delovne ravnine. Določiš, koliko naj ostane, kot odstotek ali kot število trikotnikov, in „Poenostavi“ prevzame lažjo mrežo. Rezultat je preprosta mreža: pri rezultatu reza ali združitve odpadeta „Uredi skupino“ in prvotni deli.

Rezanje, združevanje in preseki z uvoženo mrežo se izračunajo v tvojem brskalniku, zato nastavitve delovnega prostora omejujejo, koliko trikotnikov lahko taka mreža ima („Reži uvožene mreže do“). Mreža čez mejo se ne obdela in sporočilo navede število njenih trikotnikov; mrežo najprej poenostavi ali mejo dvigni, če tvoj računalnik to zmore.

Prijava napake

Če layerling naredi kaj nepričakovanega, shrani „Poročilo o napaki“: povezava je spodaj v nogi ob forumu. To je datoteka ZIP, ker GitHub in mnogi forumi zavračajo goli .lyl: v njej sta tvoj načrt kot .lyl in kratka besedilna datoteka z različico, brskalnikom, velikostjo zaslona, zadnjimi sporočili in nastalimi napakami. Začetna stran odpre ZIP kot varnostno kopijo, ali pa ga razpakiraš in odpreš .lyl. Osebnih podatkov v njej ni. Datoteko priloži svojemu prispevku na forumu ali pri GitHubu, potem je napako mogoče ponoviti natanko s tvojim načrtom.

Če se layerling zaustavi z napako, se namesto prazne strani pokaže okno s sporočilom o napaki. V njem shraniš nazadnje v brskalniku shranjeno stanje načrta kot datoteko .lyl, se vrneš na pregled ali začneš nov načrt. Sporočilo o napaki iz okna in shranjena datoteka pomagata pri prijavi.

Skupni načrti na strežniku

Če layerling teče na lastnem računalniku ali spletnem strežniku, lahko ponudi skupno mapo, v kateri vsi uporabniki odlagajo načrte. Na začetni strani se potem pokaže kot „Na strežniku“. Tam ustvarjaš mape, načrte premikaš z vlečenjem in iščeš po celotni mapi. Načrt, ki tam leži, se sam shrani nazaj tja. Načrt iz tega brskalnika pride na strežnik tako, da povlečeš njegovo kartico na ploščico strežnika ali z „Daj na strežnik“ v meniju kartice. Varnostna kopija, ki jo odpreš, najprej pristane v tem brskalniku, kot vsak načrt, ki ga odpreš; od tam jih daš na strežnik. Začetna stran prikaže načrt po imenu datoteke, zato preimenovanje načrta, na njegovi kartici ali na vrhu urejevalnika, preimenuje tudi datoteko na strežniku. Brisanje načrta ali mape ju odstrani za vedno, skupaj z delovno kopijo v tem brskalniku. Lastne oblike na strežniku ležijo tam v mapi Custom shapes, glej Oblike.

Dve stvari to pospešita: „Vse na strežnik“ na začetni strani prestavi vse načrte tega brskalnika na strežnik naenkrat, s kljukico „Novi načrti na strežniku“ pa se vsak nov načrt začne v mapi na strežniku in se tam shranjuje od prve spremembe naprej. Kljukica se ohrani v tem brskalniku. Načrt, ki ne more na strežnik – na primer ker je ime tam že zasedeno –, ostane v brskalniku, sporočilo pa pove, koliko jih je.

To ni hkratno urejanje: kdor odpre datoteko, dela na lastni kopiji. Če je medtem kdo drug datoteko spremenil, layerling prepiše zavrne.

Na layerling.com ta funkcija ni vklopljena. Kako jo nastaviš na lastnem strežniku, piše v README na GitHubu.